Avtorjevi poetični razmisleki so vzporednica vsakdanjiku, kjer je vse drugače prepoznavno in kjer pred neznanim raje zamižimo. Svetlobe, presenečenj in preglavic navadnih dni se dotikajo pronicljivo, s poglobljeno natančnostjo, nenavezanostjo, včasih lahkotnostjo in celo hudomušnostjo. Proces upovedovanja in fokus bivanja sta postavljena na imaginarno, utvarno, točko nič, v sedanjost – umislek zavesti, ki smo ga iznašli, da se znajdemo v neposrednem toku. Avtor izpoveduje doživljanje trajne preobrazbene nuje obstoječega. Slednje je vpeto v mrežo soodvisnih dejavnikov, ki naprej in vzvratno vplivajo drug na drugega. Raziskovanje celote – opisovanje sence usedline dneva, ustvarjanje –, četudi so spoznanja bolj slutnje kot gotovost in neznano ostaja neznano, pomirja, pripenja na os vesolja in daje občutek živosti. Je početje gibkih besed, saj se njihova vloga in pomen lahko nepričakovano spremenita iz ene vrstice v drugo ali celo v eni sami; artizem, žongliranje, prebesedenje pomenov, igrivo ustvarjanje novih, a obenem matematično natančna premišljenost. Tudi besede so del sveta in torej spremenljive. Ničelna točka izbranih pesnitev je sklop v barvah se trgajo utripi. Vsebina se analogno odraža v kratkosti in zgoščenosti izbora. Prežetost z opojnim žarom polnosti bivanja diha impulz strastno naužiti se življenja v vsem, kar prinaša. Bivanje je polno, lepo, osrečujoče. Iz spremne besede Andreje Blažič Klemenc weiterlesen