Poezija Andreje Blažič Klemenc v dolgih prežetih pogledih, napetih v razpoloženje iskanja, odstira odtenke bivanja, ki stremijo k sestavljanju sebe in sveta. Od začudenja ob rojstvu do začudenja nad prenehanjem pulziranja življenja nas avtorica z zaupanjem v izrazno moč besede vodi po nemarkiranih poteh, neizmerjenih bivanjskih pojavnostih, hrepenečih bližinah, polnosti življenja, topih odmikanjih in samosti naposled v svet vedrine, do sija svetlobe dneva. Na odpravo po "poti iskanja do uvida sveta, odbleska spoznanja, iskre hrepenenja", do sle življenja se avtorica odpravi "v razkošju miru in samote nemega večera". Besedi, ki se v pesnitvi Beseda kalejdoskopsko poraja v mnogoterih oblikah, načinih in odsevih, avtorica v svojem prvencu Naj me beseda zaupa dialog z bralcem in s seboj – "naj me beseda sestavi, nocoj naj bova cel svet". Da pa ne zmoremo z besedami vsega dojeti in opisati, "ubesedeno se zdaleč ni vse", želi avtorica morda poudariti tudi s subtilnim stilistinim posegom, ko ob koncih pronicljivih poetičnih enot ne postavlja pik. Je ta izoblikovana nekončnost tako rekoč nevidna odprtina, kjer pristaja "prihajajoče neznano", kjer vstopa "bližina src" ali kjer se napaja "feniks spomina"? Iz spremne besede Franca Merkača weiterlesen