Verzija, ki je pred vami, je tretja izdaja v 21 letih. Ko smo se leta 1997 pri založbi Wieser, ob dvestoletnici prvega izida Drabosnjakovih Litanij, odločili za izdajo v ediciji Novo berilo, „smo želeli pripraviti besedilo tako, da bo razumljivo tudi za bralce, ki niso vešči koroških narečij, posodobili smo ga z željo, da mu damo mesto, ki mu v literarni zgodovini gre.“ Z današnjega vidika seveda opazimo pri posodobitvi teksta pomanjkljivosti, kar ni čudno, saj se je gledalo na njegovo pesnitev zgolj z današnjega vidika zapostavljenosti jezikovnega prostora, ki je po razpadu „Kakanije“ (Robert Musil) odrinjen od centra kulturnega razvoja, kar mu je prineslo v nadaljnjih sto letih pridevek odrinjenosti in manjvrednosti z vidika (samo)pomilovanja. Že samo dejstvo, da so vsi literarni kritiki, tako v Sloveniji kot na Koroškem Drabosnjakovo delo gledali in ocenjevali (zgolj) z zornega kota bukovništva in ga niso uvrščali v kanon visoke literature, mu je preprečilo dostop do Olimpa slovenske literature. „Čitljivost, melodija, originarne slike in prispodobe se lahko merijo s poezijo tedanjega časa, posebej če pomislimo, da jih ni bilo veliko, ki so tedaj pesnili in se izpostavljali“, smo tedaj zapisali. Zasluga prvega posodobljenega ponatisa Drabosnjakovih Litanij, ki jih je leta 1997 pripravil Lojze Wieser, je v prvi vrsti v tem, da je omogočil novo branje in poglabljanje razumljivosti tega literarnega dela na severni meji strnjenega, a kulturno decentraliziranega jezikovnega območja. Kot vidimo ob pričujoči temeljiti obdelavi in ob temeljitih komentarjih avtorjev izdaje, je bil Drabosnjak na višku tedanjega ustvarjanja literature v slovenskem jeziku. Tako torej Drabosnjakovo literaturo po 220-tih letih lahko končno dvignemo med snovalce slovenskega knjižnega jezika.weiterlesen